Arhiv dne 4.08.2007

Tudi pse ubijajo, mar ne Lulu?

24 komentarjev 4.08.2007 Krajnc B.

Verjetno je v vsaki od balkanskih dezel velik problem s psmi. Tudi tukaj ni nic drugace. Tukajsnji psi so postali velik problem za ljudi. V vsakem mestu ali vasi, ali pac kjerkoli jih zivi na stotine. Ti psi niso domaci, ampak so potepuski, ki se druzijo v velikih skupinah-krdelih in branijo svoj teritorij, torej po prvinskem nacelu kot volkovi. Niso vsi istega ali podobnega izgleda, kot so na primer na Rodosu, kjer sem letoval nekoliko let nazaj in so si vsi bolj ali manj podobni, tukaj so vseh sort. Eni so podobni dogam, drugi volkovom, tudi kaksnega pritlikavega pinca najdes med njimi.

 psi11.jpg

Torej ti psi predstavljajo problem za lokalno prebivalstvo, saj se vcasih zaradi hrane zberejo in v skupini napadejo kaksnega cloveka (to ni tako, kot se je pred nekaj casa pripetilo v Ljubljani, ko so trije mastifi napadli mimoidocega). Ljudje se jih zaradi treh dogodkov zelo bojijo, se posebej albanska populacija, kot se da razbrati iz obnasanja ljudi, ko le-ti opazijo kaksnega psa, ki lezi v kaksni senci po naporni noci. Na dalec se jih izogibajo, da jim le ne bi prisli preblizu.

V Kosovski Mitrovici, kjer sem delal do pred kratkim, se je na vsakem koraku nahajal kaksen stirinozec. Med nami internacionalci so se verjetno pocutili kar varno, saj so se vedno, ko se je kaksno sluzbeno vozilo ustavilo in je iz njega izstopil policist, priblizali, mahajoc z repi, ter se dobrikali mislec, da bodo dobili kaksen zalogajcek za pod zob.

Velikokrat se je to tudi pripetilo, saj se prosecim ocem in prosnjam teh prijaznih zivali pac nisi mogel upreti. Verjetno nas je zaradi tega marsikateri lokalni prebivalec gledal postrani ter z neodobravanjem, vendar ce si pomislil da uboga zival nima cel dan nic za jest ter da hrano najde le v kaksnih smeteh, ki jih pa tukaj nikoli ne zmanjka, si z veseljem dal nekaj tudi psu.

Tako so se na koncu sklepala tudi prijateljstva med IPO-ji (IPO=International Police Officer) in lokalnimi stirinozci. Kaksen pes med njimi je se posebej izstopal, ali po obnasanju ali pa po videzu.

Med temi mi je najbolj ostal v spominu pes z imenom Lulu. To je bil pes, ki so mu ime nadeli IPO-ji, mislec na zacetku, da gre za psico, vendar se je na koncu izkazalo, da gre za psa. Kakorkoli je Lulu obdrzal svoje ime naprej. Lulu je imel zgodovino. To ima itak vsakdo, vendar njegova zgodba je bila nekaj posebnega.

lulu31.jpg

Verjetno se je skotil nekje v kaksnem grmo v vasi Suvi Do (Suhodolli) in je mladost prezivel v tej vasi.  Bil je bele barve z rjavimi usesi ter morebiti s kaksno liso kje drugje na telesu, vendar zaradi umazanosti to ni bilo mogoce prepoznati ali gre za umazanijo ali pa za njegov lasten kozuh. Tam je verjetno tudi prvic videl UN vozilo rdece-bele barve in se je kot ostali psi navadil ob soncni pripeki lezati pod njimi. Zaradi tega je je zadobil svojo prvo resnejso poskodbo. Vedno kadar voznik vozila zazene v pogon, se psi takoj spravijo izpod vozila, da jih ne bi kdo povozil, vendar Lulu ni imel taksne srece. Voznik je v njegovem primeru le sprostil parkirno zavoro in vozilo se je pricelo premikati. Zato Lulu ni slisal da se nekaj nad njim premika in avtomobil je z enim kolesom zapeljal preko ene njegovih stirih okoncin. Lulu je imel sreco, saj je prezivel in si po nekaj mesecih opomogel.

Nekega dne se je zapletel v pretep z enim krdelom in pri tem izgubil svoj ponos-rep. Verjetno je bil bele barve ali pa s kaksnim rjavim oljnim madezem ali pa rjavo liso njegovega kozuha. No tudi ta boj je prezivel.

lulu4.jpg

Kasneje ga je nekdo od lokalnega prebivalstva ustrelil, zaradi cesar se je na njegovi levi strani trupa se vedno videlo mesto, kjer je bila vstopna rana izstrelka. Vendar Lulu se ni dal, prezivel je vse. To je bil vzdrzljiv pes.

Moj madzarski kolega ga je kar posvojil. Vedno ko ga je zagledal, se je ustavil in ga pozdavil, Lulu pa je prav tako poznal njega in ga je zacel kar malce zasledovati. Po nekaj casa sta bila skoraj nerazdruzljiva. Kjer je bil Madzar, tam se je cez nekaj casa pojavil Lulu. Vsakodnevno mu je Madzar prinasal kaksne ostanke hrane, mu dajal vodo, skratka skrbel je za Lulu, kot bi bil njegov domac pes.

No potem pa je prisel dan, ko je Lulu moral priznati premoc.

Vsako leto se na pobudo prebivalstva organizira poboj teh potepuskih psov. Pri tem tudi Lulu ni bil izjema, roko na srce zivel je na ulici, zadnji cas pa bolje receno na glavnem mostu – Mitrovica main bridge. No ta dan, ko se je zacel lov na pse po Kosovski Mitrovici, je bil Madzar na dopustu, prav tako sem bil tudi jaz, ki bi lahko pomagal da bi Lulu prezivel ta genocid. Lovci, kakor mi je bilo kasneje receno, so se po mestu vozili v avtomobilu in kar iz vozila streljali na pse. Skoraj vse so pobili. Tudi Lulu. Njega so opazili pri Three Towersih in ga ustrelili trikrat. Lulu ni padel, ne odvlekel se je v grmovje na obreju reke Ibar, 15 metrov dalec od mesta kjer so ga ustrelili ter tam v mukah po 5 urah umrl. Nihce od IPO-jev se ga ni usmilil ter ga ustrelil, da bi ga odresil muk. Ne, zal to ni dovoljeno.

Tako se je ustavilo zivljenje Lulu, enega izmed mnogih psov, ki je bil zelo prijazen in ni zahteval nicesar razen nekaj prijaznosti, pa hrane seveda.

psi2.jpg

Nekateri izmed teh psov je imelo vec srece. Dva psa – verjetno brata vsaj po izgledu, ce ze ne po skupnem potepanju, je resila ena svedska IPO, ki ju je spravila v sluzbeno vozilo in ju skrila pred lovci, tako da se vedno lahko uzivata v svojem vcasih bednem vcasih pa veselem in razburljivem zivljenju na Kosovu.

But Lulu will live in our hearts forever!

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, miks