Arhiv za mesec Oktober 2008

Stresi po tekočem traku

Dodaj komentar 26.10.2008 Krajnc B.

Koliko stresnih situacij lahko človek doživi v kratkem času, sem izkusil na lastni koži.

Prva takšna izkušnja je bila 30.09.2008, ko sem se vrnil nazaj v Slovenijo. Ko pomisliš, da si se vrnil nazaj po skoraj enem letu in pol, in da se boš moral vrniti na isto delovno mesto, ki si ga zasedal pred tem, te kar malce (bolj) stisne pri srcu. Na delo, ki ga sicer z veseljem opravljaš, vendar si spoznal tam doli, da si sposoben več in da se da podobna služba oziroma naloge opravljati na bolj učinkovit način, brez nepotrebne birokracije.

Naslednji dan znova podobna situacija.  Sam šef, ampak to ne moj neposredni ampak še eno stopničko višje me želi videti. In to še isti dan ob 10-ih. Ja lepo, vendar nimam ne uniforme in še ves sem raztresen. No nekaj skombiniram in ga obiščem. 20 minut prijetnega pogovora o misiji in razgovora o moji prihodnosti. Nekaj se premika v tej deželi, včasih se niso preveč brigali o svojih ljudeh, ki so se vračali nazaj iz tujine. Ne, bolj ja kot ne so bili vrženi nazaj v službo, pa se znajdi kakor veš in znaš, pa še bori se proti “faušiji” sam.

En teden na reintergraciji (v enem tednu se skupina ljudi, ki se vrne iz tujine malce pogovarja, kako je bilo v misiji, kako bi se dalo kaj izboljšati in še kaj se najde-bi rekel včasih malce dolgočasno…) je minil tako tako.Razdolžiš opremo ob kateri ugotoviš, da si je nekaj izgubil. Opraviš zdravniški pregled, na katerem ugotovijo, da si verjetno tisto izgubljeno opremo pojedel, saj si pridobil nekaj kilogramov (preveč). Obiščeš generalca ……. Se posloviš od sodelavcev in vsi si zaželimo:”Pa še kdaj nekje skupaj…”

Obvladovanje stresa:

Največje veselje v tem času, s tem pa obvladovanje stresa, pa ti itak pomeni biti znova z družino. Zala vseskozi skače od veselja in je nasploh zelo vesela, da se je očka vrnil. Še najbolj pa jo radosti, da  od sedaj naprej v službo ne bo več šel z avionom ampak z avtomobilom.

Res pa je da se moramo vsi skupaj privaditi na skupno življenje. Po enem letu in pol se malce spremeni obnašanje. Vseskozi mojo ženko sprašujem, če je kaj narobe, ker se ne pogovoraja z mano ali pa le molči, če se peljemo kam. Pravi da ni nič in da se je ona pač navadila na tišino, medtem ko me ni bilo. Marsikdo bi bil tega vesel, če mu žena ne bi težila preveč, vendar ni tako preprosto, če si navajen, da se večino pogovarjaš (ne klepetaš kar nekaj v tri dni, da se razumemo).

No, naslednji stres-razgovor (intervju) za službo.

Že čez nekaj dni sem imel razgovor za službo-napredovanje. Saj ni nič hudega, kar verjetno veliko ljudi to ve, vendar se moraš na kaj takega lepo pripraviti, se seznaniti z novostmi pa še kaj. Torej skoraj kot priprava na izpit na faksu. Oddelal sem ga, vsaj po feedbacku sodeč zadovoljivo za izpraševalce (pa naj to pomeni karkoli že, jaz sem imel dober občutek). Kdaj bo kakšna nova služba pa bogsigavedi.

Nakup novega stanovanja ter naposled odstop od nakupa.

Ob sedanji finančni krizi v svetu se naša družina spravi v nakup večjega stanovanja. Pogoj: prodaja našega. Ja seveda, kdo pa ga bo kupil v roku, ki si ga postaviš. Če bi bil vedež ne bi bil revež. Po sestanku s prodajalcem smo vsi skupaj odšli domov veseli, mi zaradi tega, ker smo bili že na pol poti do lastništva večjega stanovanja, oni zato, ker so se ga otresli, še najbolj pa je bil vesel posrednik, ker je naredil posel. Naslednji dan, po neprespani noči zaradi živčnosti, če bomo lahko sploh prodali svoje stanovanje v tem kriznem času, nas prodajalec še napada s tem, da nujno potrebuje denar. Seveda je to lahko terjati če zavoha aromo bankovcev v tvojem žepu. Še bolj živčnega me dela, moja žena pa je hladnokrvna. Skozi dan se izmenja več telefonskih klicev in naposled me pripelje do tega, da ga imam poln q…ac pa tudi moja lepša in boljša polovica me podpre. Odpovedujemo nakup, ker nekaj mesecev živčnosti lahko škodi celotni familiji in ne samo posamezniku. Kaj je bilo nato s prodajalcem? Ne vem in se ne obremenjujem s tem.

Zadnje dejanje tega meseca:

Zala je zbolela, starši pa veseli zaradi tega (paradoks).

Ja naša Zalka je dobila svoje norice (ali vodene koze, kakor smo temu rekli pri nas doma). Lepo smo ji razložili, da je to dobro, ker zboliš samo enkrat in nikoli več (ali res???) Malce te srbi, vendar obstaja sirup proti srbenju in ne več tista smrdljiva bela krema, s katero smo se mi mazali. Zala je tudi vesela, ker ji ni treba v vrtec. No, pa naj uživa doma.

P.S. Slikce danes nobene, bo pa drugič.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Naprej Nazaj