Danes, ko postajam pionir

28.11.2009

Davnega 29.11.1980 je bil dan, ko sem dobil v roke tole:

Ob tem izrekel zaprisego:

Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo: Da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo;

Da se bom ravnal po zgledu najboljših pionirjev, da bom spoštoval slavna dejanja partizanov in napredne ljudi sveta, ki žele svobodo in mir;

Da bom ljubil svojo domovino, samoupravno Socialistično Jugoslavijo, njene bratske narode in narodnosti in gradil novo življenje, polno sreče in radost.

Dokaz za to je:

In od takrat me vedno spominja na….pa saj sama slikca govori sama dovolj zase.

Tistega dne je bila na meniju za malico:

  • kuhana hrenovka v naravnem črevu

  • kos belega kruha,

  • žlička senfa,

  • malinovec, postrežen v kovinski šalici,

  • za priboljšek pa še košček čokoladne tortice, ki je na vrhu imela majhno kepico stepene smetane z rdečo pikico jagodnega želeja, premera 1,5 mm. (odlična je bila!!!)

Vsi smo bili zelo ponosni nase, še posebej, ko smo si na glave poveznili modre titovke in ko so nam okoli vratu zavezali rdečo rutko.

Na koncu smo si lahko ponosno dejali: Ponosen sem, da sem Titov pionir.

Za domovino, s Titom naprej!!

  • Share/Bookmark

V kategoriji Aktualno, miks, nostalgija

 

11 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. butec  |  28.11.2009 ob 17:46

    Bilo je lepo . Davnega 1957 leta.

  • 2. brane  |  28.11.2009 ob 19:20

    Kje so ze tisti casi-tudi zame je bilo 29.11.1980 Bili so to res lepi casi za nas mlade lp

  • 3. uršula  |  28.11.2009 ob 21:24

    hehe, midva sva pa istega leta : DD mi smo dobili sendvič z žemljo in šunko, čaj v kovinski šalci in paket napolitank.

  • 4. mica  |  29.11.2009 ob 08:21

    mica

    Mi smo se imeli leta 1959 še veliko lepše kot vi, da veš!!!!

  • 5. Sandra  |  29.11.2009 ob 08:54

    Joj, koliko spominov. Taka pripadnost, tak ponos … Lepo je bilo.

  • 6. direktni  |  29.11.2009 ob 09:37

    Hočem nazaj tiste čase ….

  • 7. kodr  |  29.11.2009 ob 11:21

    kodr

    Ja, nostalgija po lepih časih, tudi jaz jih hočem nazaj…

  • 8. Danilo  |  29.11.2009 ob 11:42

    Hm, kje je pa moja pionirska knjižica??

  • 9. simsim  |  29.11.2009 ob 21:08

    Tut js se rad spominjam takratnih lepih časov…

  • 10. Tatjana Malec  |  30.11.2009 ob 10:22

    MENI SE JE NEKEGA DNE RAZODELO

    Spominjam se nekega davnega dne. Postala sem Titova pionirka. Mladost je tiho vstopila vame. Nekaj se je v meni oglasilo: »Odslej boš Zoja!« Stric mi je rekel, da se mu ne zdim nič izjemnega, spremenjena v Zojo.

    Stric Stanko, ali sploh veš za kaj gre? Gre za pogum, žrtvovanje, ideale! Za najplemenitejša čustva in dejanja. Ženske bomo inženirke in “samoljotke”. Zemljo kmetom! Otroke v jasli! To so moji ideali, začrtani prihodnosti.

    Stric, zapusti usedline starega življenja. Zapusti senco svoje vere tam v cerkvi. Zelo sem zaskrbljena zate. Vendar odhajam. Grem nazaj po “štreki” preštevat drogove. Saj veš kam! V svoj internat grem, v staro fabriko ob Hublju, kjer so kapitalisti izkoriščali delavce.

    Ali sploh razumeš za kaj gre? Eno in isto mi govoriš. Ne vklaplja se, razumi! Vsega so krivi gospodarji in hlapci. Jaz in ti nisva ne eno in ne drugo. Svobodna sva. Rusija je velika dežela. Ali veš, da smo Jugoslovani Slovani. Nekdaj si zagovarjal panslavistične ideje. Verjel si v Cankarja, ki je o tem govoril. Izneveril si se svojim idejam o slovanstvu. To pa ti že ne odpustim!

    Tam na zahodu vlada ena sama pravičnost. Na stenah nimajo niti enega samega razpela. Srp in kladivo krasita hiše in tovarne. Tam vlada le smehljajoča se harmonija dela, ki jo spremlja najlepše zborovsko petje na planetu.

    Pognala sem se čez prag. Šest kilometrov, peš. Vztrajno sem preštevala drogove pod tračnicami in razmišljala o svojem negibnem stricu. Ajdovščina, Hubelj, gimnazija in internat. Vse je bilo na starem mestu. Upravnica Marjanca Šeme mi je rekla: »Zdravo! Odloži križec, obesi si na verižico zvezdo, peterokrako. Veš kdo sem jaz? Jaz sem videla Tita, živega, tistega pravega od blizu, ki je govoril našemu ljudstvu in tudi dotaknila sem se ga.«

    Misli so mi uhajale k stricu. Ne razume me. Stric je po mojem odhodu slonel na vejah zložene suhljadi pred hišo in mi ni jasno odzdravil na moj »Zdravo stric!« Zamomljal je: »Zbogom«. Kako klavrno je stopal. Z ramo se je zadel v podboj vrat in se opotekel. Naslednji teden sem spet prišla domov. »Ti si na tešče opijanjen otrok«, mi je rekel. Tvoja pijanost je zlahka pridobljena. Nisi še doumela, da si otežuješ življenje. Ne morem ti očitati tvojih drznih lastnosti, ki jih zahteva prevzgoja današnjega časa, vendar ostani zvesta tistim vrlinam in naukom, ki si se jih naučila pred vstopom v kolektivno internatsko življenje. Ne pozabi na Boga, molitev in na zakramente.«

    Stric, ne izumljaj Boga, ko pa veš, da je edini in pravični Bog Stalin. In na mesto dvora in ruskih cerkvá so postavili Metro v Moskve, največji in najlepši na svetu. Ali si slišal stric, za novo himno: »Svet se trese od Volge do Triglava?«

    »Bog pomagaj! Tega pa že ne bom prenašal. Moj sadež zori v amforah motnega vina,« je rekel in odšel utrujenih nog kmetovat.

    Tja mi seže spomin, v rano mladost. Spomin na tiste razbeljene čase ob prebiranju knjige “Kako se je kalilo jeklo”.

    Takšno otroštvo je vdihnil v nas ta jekleni čas. Živeti z novimi spodbudami v verodostojni resnici. Resnici, ki ji je spodletelo. Umrla je v srcih. Bankrot idej! Prevelika svetloba, ki oslepi!

    Dogajalo se je pred davnimi šestdesetimi leti. Učenki so prepovedali nagovarjati sosedo z besedo: gospa, učitelja z besedo: gospod. Prepovedali so ji nositi klobuček zaradi tovarištva. Prepovedali so ji hoditi v cerkev zardi laži o Bogu. Prepovedali so ji nositi lakaste čevlja zaradi enakosti. Prepovedali so ji nositi verižico z božjim križcem. Peterokrake zvezde so sijale s prsi in žarele.

    Doma ni bilo več ameriških paketov UNRE. Vzgojni mladinski centri so dobivali državno pomoč, da smo preživeli. Prevzgajali so nas po načelu: »Imej pravo zavest in posluh, dam ti državni kruh!«

    Učenka je preživela z ameriško margarino. Vse je rumenelo od prahu Trumanovih jajc in sončne svetlobe zmagoslavne svobode.

    V skledah ajdovskega internata je blestela belina, v razredčenem mleku v prahu ameriških krav. (Yes, tedaj še niso bile nore Yenkijeve krave):

    Nato je bilo konec imperialistične pomoči. Z Vzhoda sta prihajala ruski grah in leča. Rezilo po suhem grlu opraska in prereže malo v ustih in večkrat tam doli. Stalin govori: »Proletarska revolucija ni dogma, potrebna so dejanja Partije – dejanja ljudi! Proletarci vseh dežel združite se! Potrebna je strategija, plima in oseka gibanja. Taktika. Strateško in taktično vodstvo, reformizem in revolucionarnost delavski plasti. »Kdor ni za nas, je proti nam!«

    Naseljena sta Goli otok in daljna Sibirija. Karel Steiner je bil sedem tisoč dni v Sibriji. Izveden je ukaz o montaži Dachauskih procesov. Kriki odmevajo v nebo. Telesa padajo v brezna. Tista leta niso hlipali samo ljudje, hlipale so tudi Kajuhove češnje ob Sori.

    Pomladi so otroci veselo skakljali bosih nog, mnogi brez očetov. Nismo vedeli za pregnanstva, Kočevski rog, Teharje, kraška brezna. Nisem vedela, da je moj oče Dachauec moral zbežati. Razglasili so me za siroto. Dali so mi nove čevlje, prave partizanske gojzarje.

    Nato je zmanjkalo kruha in semen. Zakon je predpisal kmetom obvezno oddajo. Česar ni bilo, je pobrala država. ……… Za vse žito in krave, o država, ……… bodi kmetom večna slava!

    Po radiu Kosmaj sem slišala: Agitacija in indoktrinacija oplaja naš svet. Buržoazijo, kulake in trgovce odločno zapret! Tovariši, proletarci naj bodo vzgled! Živela Rdeča armada! Živel voditelj in učitelj vseh zasužnjenih narodov tovariš Stalin! Živeli Rusi, naši zavezniki!

    Osrednja osebnost v internatu: Vzgojiteljica Marijanca Šeme, plavolasa perfekta v škornjih. Neizpodbitjo je videla in otipala Tita.

    Kulturno – vzgojna indoktrinacija: Kolektivistične ure branja. Obvezno č’tivo: Taras Bulba. Lekcija ruščine: Metro v Moskve. Poezija: Čižik, čižik gde ti bil? Anatolij Krasovski: Izgovori trdi »l«. Fizika: Atomska bomba (Kalin). Petje: Volga, Volga mat rodnaja, Volga ruskaja rjeka … (Kalinova). Dekletom so starši dajali ime Rodnaja. Slovenski film: Na svoji zemlji, svoji gospodar. Ruski filmi (obvezen ogled in obnova): Kamniti cvet, Zoja Komsomolska (mesto Komsomolsk v Čečenji je bilo do tal porušeno leta, ki 2000 se mu piše), Mesojede rasline, Ivan Vladimirovič Mičurin, ruski botanik – z juga se preselijo na sever cvetoči gaji in vzgojijo cvetoča kolhozna jabolka.

    Kmet se obrne k boljševiški partiji (perioda štirih Dum, zlitje kmetov v revolucionarni hudournik proletariata, Josip Visarijonovič Đzugašvili Stalin iz Georgije: Smrt imperializmu! Temelji leninizma. Slovenski Agitrop: Kulturna revolucija in Požgana trava Pesnik Dane Zajc se opeče.

    Duša komunicira z sovjetsko revolucijo. Kako postati jadralka…letalka… Narodna junakinja…. Ideal: »Umreti, za kar je umrla Zoja Komsomolska. Ideologi imajo dobro hrano in spolne užitke. Sinovi imajo demokracijo in tranzicijo.

    Politična vzgoja: Zdrav duh v zdravem telesu! Jadralski tečaj za dijake v Šturjah. Spuščanje vrabcev s polic (Ajdovščina). Vstajanje ob petih. Budnica!

    Jutranja krepitev pljuč: Smrt fašizmu – svobodo narodu! Papež lopov – Pella tat! Delu čast in oblast! Manifest dijakov z baklami (konzervna pločevinka, žaganje napito z rusko nafto).

    Udarniško delo na požgani hiši in šoli. V Dobravljah so partizani imeli skladiščeno ‘municijo’. Nemci so požgali domačijo 23. septembra 1943. Obnova osnovne šole v Dobravljah – dodeljena sem v pomoč mamini sestrični, partizanki, gledališki igralki Emi Starčevi (njen portret slikarja Božidarja Jakca visi v Galeriji na Kostanjevici).

    Gradnja kulturnega doma v Ajdovščini, pogozdovanje slovenskih gozdov (gozd se po šestdesetih letih vrača Rimsko katoliški cerkvi). Recite nam pionirjem: Hvala!

    Likovni pouk Risanje titovk na glavah partizanskih mater in AFŽ-jevk, peterokratih zvezd, srpov in kladiv. Nariši za domačo nalogo Četo Zmagoslavnega Marša na Trst. Nariši partizanske grobove (o drugih tedaj še nismo vedeli).

    O, kako zmagoslavna je bila moja svoboda postati Titova pionirka!

    Regratov mleček je učenko vzgojil in nahranil. Lučka moje svetle svobode na nato ugasnila.

    Meni se je nekega lepega dne razodelo: Nič več delu čast, le tatovom delavcev oblast!

  • 11. Vlado  |  1.12.2009 ob 15:39

    Uf otroci! te sen jes bil že zdavnaj mladinec. In to Titof. Sami lipou pa je bilou.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev