Arhiv za mesec Avgust 2010

Tribunj route

2 komentarjev 3.08.2010 Krajnc B.

Zdaj, ko je konec mojega dopusta, sem se spomnil, da bi lahko v tem času tudi kaj spravil na papir oziroma v moj malce pozabljen blog.

V času “kislih kumaric” itak kaj pametnega nimam napisati, zato sem se spomnil, da bi lahko opisal, kaj sem med ostalim večinoma lenarjenjem, poležavanjem v senci na plaži ter lovljenjem otrok po morju, počel v okviru “aktivnega” počitka.

Tribunj route:

Torej nekega lepega popoldneva, ko sem spet šel sam sebi na živce, sem v apartmaju našel majhen turistični zemljevid, ki ga je izdala Turistička zajednica Općine Tribunj, in v katerem se nahaja kar nekaj možnosti potepanja po zaledju navedenega dalmatinskega mesteca, ki se nahaja med vasjo Sovlje (ki se ga pravzaprav kar nekako drži ter približno 2 km oddaljeno od Vodic, ki je slovenskemu občinstvu verjetno bolj poznano mestece). Po tehtnem premisleku (ki je trejelo približno 13 sekund) sem se odločil, da ga bom naslednjega dne mahnil na krajši izlet s kolesom-seveda ga imam vsak dopust poleg, ker se mi večinoma ne da peš sprehajati od plaže do bivališča pri višjih dnvenih temperaturah).

Mateja se je kar strinjala, saj me ne mara preveč gledati, ko imam “svoj dan” (Kira baba boljša polovica pa želi imeti ob sebi tečnega desca, vas zdaj vprašam?_prosto po Dušanu Vaupotiču-Duletu). Torej da preidem k “izletu”.

Dopoldan, ko so se otroci in moja ženka spravljali na plažo, sam se jaz že dobro opremljen, predvsem z zemljevidom, ki sem ga stlačil v žep hlač in nahrbtnikom, v katerem se je nahajal windstoper (v primeru, da bi se vreme poslabšalo, kar se seveda ni zgodilo, temveč se je temperatura dvignila nekje nad 35° Celzija) ter rezervna steklenica vode), poleg pa na pasu imel obvezen fotoaparat in na glavi klobuk (čelade seveda butl nima s sabo na dopust) spravil na potep.

Zemljevid Turističke zajednice općine Tribunj

Altimetrija poti

Pot sem začel v samem središču Tribunja, tam kjer so pred kratkim uredili asfaltirano parkirišče.  S tem so seveda lokalnim  prebivalcem (Tribunjcem) privarčevali kakšno kuno, ki so jo porabili za nakup pralnega praška, ker je bil kraj pred tem vselej zasvinjan s prahom, ki se je širil iz prašnega divjega “parkirplaca”.

Mestece Tribunj (pogled proti hribčku s katerega naselje obvladuje cerkvica Sv. Nikole)

Pot me je nato vodila po asfaltirani cesti skozi Tribunj naprej proti S-Z proti vasici Sovlje, ki se Tribunja kar drži, nato pa na glavno cestio, ki vodi v Tisno. Po par km, sem na križišču, malce naprej od Sovelj odvil desno, v blagi klanec hriba Piščet, ki se dviga nad obema prej omenjenima naseljema. Klanec ni bil pretiran, med potjo pa sem srečal kar nekaj starejših vaščanov, ki so veselo mahali ter pozdravljali. Malce pred vrhom pa je iz grmovja na cesto star Tomosov Avtomatic pririnil en še malce starejši možakar, ki me je kar z dvignjeno roko ustavljal: “Ej stani!”. Seveda sem pomislil, da je v težavah, zato sem ustavil ter ga pozdravil, nakar me je vprašal: “Gdje češ prijatelju?” “Pa malo naokolo, da vidim malo svijeta”, sem mu odgovoril malce hudomušno. “A ja kući, malo sam zalijevao masline, a sad je vrijeme da idem doma,” je dejal, nakar sva se pozdravila in se razšla.

Kar nekam lepo se ti zdi, ko ti tako, nekdo popolnoma tuj človek, ki mu je verjetno malce dolgčas popestri že začetek dneva, ob vsem tem pa se pogovarja s tabo, kot da bi bila že kar dalj časa prijatelja.

No, jaz sem nadaljeval pot navkreber do prelaza, kjer sem se ozrl nazaj proti morju.

Kapelica na prelazu pri hribu Piščet (cca. 98 nmv)

Kapelica na prelazu pri hribu Piščet (cca. 98 m nmv)

Pogled s prelaza proti vasi Sovlje

Po kratkem spustu sem se pripeljal do križišča z glavno cesto, pod katero sem zapeljal na makadamsko cesto, ki je vodila preko kratke ravnine do manjšega razcepa, kjer sem se odločil da grem pogledat še jamo Golubinka, ki je označena na turističnem zemljevidu.

Začetek makadamske poti

Odcep za jamo Golubinka (domačini so prav lepo z ličnimi tablami, ki se po barvah, glede na določeno pot, ujemajo s turističnim zemljevidom)

Napoti lahko zaideš tudi v kakšno zapuščeno vas.

Zapuščena vas v zaledju Tribunja

Zaledje Tribunja je kar bogato s sladko vodo, saj se ob poti kar večkrat pelješ mimo kakšne lokve (te so tudi najverjetneje vir življenja za miljone komarjev, ki pijejo kri turistom, seveda tudi domačinom).

Lokev Buska

Ko sem tako po nekaj kilometrih makadama ter vse bolj vročem soncu pripeljal do manjšega makadamskega parkirišča sredi “divjine” sem zagledal tablo:

Tabla za jamo Golubinka ( po opisu na tabli sodeč, pa je nekaj takšnega kot naše fojbe ali pa brezna)

Kaj drugega mi ni ostalo, kot pa da sem kolo priklenil na edini kovinski drog naokoli (drog table) in vzel pot pod noge ter jo mahnil cca. 700 m skozi goščavo in v blagi klanec do omenjene jame.

Jama Golubinka (bolje rečeno brezno, ki so jo obdali z aluminijasto ograjo ter postavili dva križa in oltar)

Jama/brezno

Sama jama/brezno je globoka nekje 5-10 m in po napornem vzponu do parkirišča do jame po dalmetinskem kršu in skozi bodičasto grmičevje, ti manjka samo še to, da bi zaradi nepazljivosti lahko padel v jamo, zatorej je potrebna kar previdnost ob potikanju okoli brezna.

No po vrnitvi nazaj s hriba sem zajahal svojega Cro-Mo konjička in se odpeljal naprej po makadamski cesti ter glede na zemljevid hotel videti tudi “Kursarovo bunjo“, ki je vpisana na zemljevidu.To je neke vrste kamnita hiška, ki je najverjetneje oziroma verjetno še vedno služi kot neke vrste zatočišče za pastirje ali pa drobnico pred slabim vremenom ali pa za spravilo orodja ( v Wikiju je bunja imenovana kažun). No ne vem kakšno orodje lahko spraviš skozi tista majhna vratca višine cca 70 -90 cm ter širine 50 cm. Verjetno imajo še malce obilnjše ovce velike probleme, da se spravijo notri.

Kursarova bunja

Po nekaterih virih, naj bi tudi kraj Tribunj dobil svoje ime po treh bunjah.

Kursarova bunja (pogled še z zadnje strani)

Itak da me je tale arhitektonski “čudež” navdal z novimi močmi, tako da sem jo mahnil po kolovozu na bližnji prelaz med hriboma Sopalj in Crno brdo, kjer je v bližni divjega odlagališča vsakovrstnega materiala, ki ga lokalci ne potrebujejo več postavljen tudi spomenik žrtvam II. svetovne vojne-tokrat žrtvam fašistov.

Divje odlagališče (spomenik neotesancem)

Spomenik žrtvam fašizma (od jame Golubinka oddaljen cca. 300 m zračne linije)

Po krajšem spustu z prelaza, kjer sem se zaradi nepreglednosti in gostosti kolovozov na kratko izgubil, sem skozi skoraj zaradi poraščenosti z grmičevjem neprevoznih kolovozov, le našel pot do naslednje znamenitosti-Treh vodnjakov (Tri bunara):

Vodnjak št. 1

Vodnjak št. 2 (v ozadju št. 1)

Vodnjaka št. 3, iki se je nahajal približno 10 metrov naprej od vodnjaka št. 2 nisem posebej fotografiral, je pa zanimivo, da so se graditelji spravili zgraditi oziroma izkopati vodnjake v neposredni bližini lokve.

Lokev v neposredni bližini vodnjaka št. 1

Človek bi pomislil, da je šlo za neke vrste lokalno “faušijo”, npr. ko je en izkopal vodnjak, je drugi pomislil: “Ma ajme, ča če on s ovakvim bunarom, moj če biti i lipši i imat če više vode” in je izkopal svojega, potem pa je naslednji sosed pomislil: “Ma ča če ove budale imat ova dva bunara, moj če biti najlipši i imat če najviše vode, i bit če i najmrzlija!” in oh in sploh, tako da je izkopal še svojega, kljub temu, da bi se lahko vsi oskrbovali z vodo iz bližnje lokve. Vse skupaj se namreč nahaja na območju velikem približno 100 kvadratnih metrov.

Po kratkem postanku sem jo v največji vročini mahnil naprej do bližnje cerkvice  Svetega Ivana, v okolici katerega je prijetna senca, ki jo naredi skupina visokih cipres.

Cerkvica Svetega Ivana

Na sami ladji cerkvice so še vedno vidne sledi bojev, ki so v času hrvaškega vojnega konflikta potekali v okolici.

Sledovi vojne

Od cerkvice me je pot nato vodila po makadamski cesti do križišča z povezovalno cesto magistralna cesta-Vodice, katero sem po približno 2 km prečkal, saj sem pot nadaljeval do Rimske cisterne. (vsaj tako je bil objekt imenovan na turističnem zamljevidu). Ko sem se malce ponovno izgubil ter zašel pruibližno 2 km naprej od odcepa za omenjeno cisterno, sem jo naposled našel, z malce neurejeno okolico in kar pozabljeno od sveta (mogoče je tako še bolje, da je kakšni napridipravi ne bi uničili, če je že čas ni mogel).

Rimska cisterna (dejansko zbiralnik vode)

Rimska cisterna II

Zadeva torej tale cisterna je zbiralnik vode, ki so jo vrli Rimljani zgradili ob večji skali, ki služi kot ploščad, na kateri se zbira voda, ki se potem skozi manjše odprtine ob daljši stranici cisterne steka v zbiralnik.

Odprtine na zbiralniku vode

Je pa tako, da se tale cisterna ne uporablja več, oziroma jo uporabljajo lokalci verjetno redkodaj, bolj kot oni pa jo imajo za vir vode ose, ki se jih je v zbiralniku kar gnetlo ob samem robu vode.

Podrt zadnji del cisterne, skozi katero imajo do vode dostop predvsem ose

Ko sem si ogledl še to zadnjo “znamenitost sem jo počasi po asfaltirani povezovalni cesti mahnil nazaj proti Vodicam, mimo hriba Okit, na katerem kraljuje samostan “Sv. gospe od Karmela” in po približno 1,45 ure, svoje potepanje po zaledju Tribunja in Vodic,  zaključil.

Cesta proti Vodicam

Vročina je bila za popiz…it, vendar je bila vsaka kapljica znoja vredna truda. Skratka vsem priporočam, da na svojih dopustih ne ležite samo na plažah in se namakate v morju, temveč napravite nekaj tudi za svojo dušo in telo. Seveda če je le mogoče na kolesu.

Pa lep pozdrav ;-) , KB.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Potepanja, miks