Arhiv za mesec April 2012

Barjanski krog

Dodaj komentar 17.04.2012 Krajnc B.

Prejšni teden so se oni “ta pravi” kolesarji spravili na Paris-Rubaix dirki čez kar nekaj odsekov, ki so tlakovani s precej velikimi granitnimi kockami. Prav tako je treba priznati, da tiste tlakovane “kolovoze” nič kaj prida ne vzdržujejo, razen ene par, ki vsako leto zapored gostijo klasiko.

Pri nas ni potrebno, da bi imeli kakšne tlakovane ceste, če samo primerjate naše “vzdrževane” ceste s tistimi iz “severnega pekla”.

Danes sem se po nekaj deževnih in hladnih jebenih dnevih spravil na bicikl. Včerajšnji načrt, da bi se zapeljal tam nekje okoli 100 km se mi je zjutraj zdel nekako…nemogoč, zato sem se odločil za softić varianto krog po Barju.

Štart v Štepanjcu, jebenti… že na začetku sem spoznal, da sem se mogoče premalo oblekel za kljub sončnemu vremenu, saj je bila neprimerna temperatura za kratke hlače. Vsaj rokavčke sem si navlekel. Mah, kaj jokaš? Gremo, brcaj! Če je na začetku po mestnih ulcah še pričakovati luknjavo vozišče zaradi raznih jaškov, udarnih jam in podobnega, za kolesarje nepotrebnega cestnega sranja, si nisem mislil, da se je v nekaj letih tako uničila Ižanska cesta in nato cesta čez Črno vas in Lipe.

Črna vas

Da je cesta zjebana do amena zaradi kamionov in občutno pregostega prometa spoznaš že na začetku, ko na cesto od Črne vasi do Podpeči zaviješ iz Ižanke. Pri cerkvi Sv. Mihaela arhitekta Jožeta Plečnika je nekje en meter od roba tako uničena, da bi lahko tisti iz prej omenjene dirke sem prišli malo potrenirat. Ta trening pas se nadaljuje kar na lepi dolžini, vmes pa je prekinjen s kakšnim krajšim odsekom, ki je bil očitno tako uničen, da so se še avtomobilisti pritoževali. Nimaš kaj, trening pa je dober tudi za roke, samo upaš lahko, da ti ne razpade kolo na kakšni udarni jami.

Na koncu tega, skoraj devet km odseka, pridem v Podpeč. Zavijem levo, desno in nato proti Borovnici. Veter ne piha, mislim ne piha v prsi, ampak iz leve strani, ker pa se na odseku do Borovnice večinoma pelješ v zavetju hribov ob levi strani, tukaj to ne moti. Vreme je super, noge delajo..skratka dober dan za kolo.

Borovnica iz smeri Brega

Ob levi strani pogledujem na ostaline stare železnice Dunaj-Trst, katere ostanke lahko opaziš malce višje od sedanje trase. Pri Paku slišim za sabo vlak…ma ne boš me he he he, brcam brcam brca,m in na Bregu on prizna poraz :-) . manjša hitrost in ustavi…verjetno zaradi postaje v Borovnici, ampak zmaga šteje.

Ostanek železniškega mostu v Borovnici (tam nekje v ozadju ;-)

V Borovnici me vedno prevzame ostanek železniškega mostu…si moreš misliti, kakšna mojstrovina je bila to, zdaj pa sameva samo še en podporni steber. Ostali so vgrajeni v hiše po celotni dolini. Vsaj v tistih iz starejšega obdobja sem prerpričan, ker tile novi stanovanjski bloki, ki jih zdaj na veliko gradijo v Borovnici, verjetno niso zgrajeni iz tako kvalitetnega materiala.

Grem naprej proti Vrhniki. Ta del mi je vedno…ne vem zakaj…zoprn. Mogoče zaradi par stopinj nižje temperature, za katero je razlog več izvirov pri Bistri. Aja, pa vedno ko sem se prej peljal po tem delu, mi je pihalo nasproti..upam da danes ne bo tako.

Grad Bistra-tehniški muzej Slovenije

Ugotovil sem, da se po tistih pravih granitnih kockah skozi grad Bistra da peljati celo mnogo bolje, kot pa po Arnberškem gozdu imenovanem Črna vas. Nekaj turistov že pijucka in se nastavlja soncu na vrtu pri lokalu v muzeju, mene pa zanima samo cesta. Za nekaj ovinki je Verd in nato Vrhnika. Mahnem jo čez glavno cesto in proti Staru Vrhniki potem pa naprej proti Veliki Ligojni. Po vsej tej prevoženi ravnini, katero sem imel za sabo, se je kar užitek malce peljati v klanec.  Sopiham kot lokomotiva, ampak tisti kilometri v veter, izpred dveh tednov niso bili zaman, zdaj to vem. Na vrhu kratkega klanca spoznam, da sem imel še kako prav, ko sem pomislil, da je  hmmmm malo mrzlo? Ma mrzlo je bilo kot pri eskimih. Še posebej, ko sem se spuščal dol proti Horjulu.  Stari moj, kako sem jaz blesav, noge so že rdeče kot pri kakšnem kuhanem raku. Ma nimaš kaj, kako sem že rekel….baza je važna he he he.

Horjul

V Horjulu zavijem desno proti Zaklancu, tam pa takoj levo in v klanec, da pridem do ceste za Polhov Gradec. Tisti klanček mi je kar malce zoprn, zato si ga vzamem tako, bolj na “izi”. Ne vem kdaj, ampak sedaj že vem, da ko mi začne upadati motivacija za brcanjem moram požreti čokolado, ki jo tovorim s sabo. Tudi danes je tako, odvijem čokoladno-karamelni obrok z dodatkom arašidov, potem pa sem…čisto drugačen. Cesta se izravna, mogoče tudi klanca ni več, znova brcam z užitkom izpred pol ure, skratka svet je lep. Itak je jasno, da sem ovitek čokoladice pospravil nazaj v zadnji žep (to sem zapisal za ekologe, da ne bo od njih mislil, da kolesarji svinjajo okolico).

Ko se pripeljem in zaradi spusta ne pribrcam do križišča v Dvoru pri Polhovem Gradcu obrnem proti Ljubljani. Veter v fris, ampak jaz sem čisto drugačen, kar brcam. Šujica…Dobrova… pomislim, naj zavijem proti Brezovici ali naravnost proti Ljubljani…mrzlo je stari, kar naravnost jo piči mi pravi glas razuma. Grem v Ljubljano. Po Tržaški cesti, potem na CDC , mimo vseh hišnih številk CDC št. 106 od A-ŽNJF, Ceste na Mesarico do Ižanke in potem do Štepanjca. Naredil 70 km, prezeblo me je tudi, priznam, ampak važna je baza he he he.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Potepanja, Slovenija, Šport

Nazaj