Arhiv dne 2.04.2012

Jebeni veter v prsa

Dodaj komentar 2.04.2012 Krajnc B.

Tako, že dolgo nisem nič napisal, verjetno razlog tiči v jebenem FB. Kakorkoli že, glede na to, da nisem še odšel delat v kakšno misijo (jebe..i razpisi in zavrnitve), sems e odločil, da pa bom včasih napisal kaj o potepanjih s kolesom. Tukaj je prva.

Jebeni veter v prsa…

Vsak, ki se ne vvozi s kolesom samo v službo ve kako zoprna reč je ta veter. Do tega spoznanja sem prišel že nekaj let nazaj, kako je pa to šele res, pa sem spoznal v soboto. Ker imam že skoraj polhn qrc cest okoli Ljubljane, sem v Štajerland vzel kolo, da bi, ne kakor ponavadi odpeljal na Tri kralje, ampak en ravninski krog okoli Sl. Bistrice. Vreme- idealno sončno, temperatura-super, razpoloženje-na višku. Torej vse kar potrebuješ za kratek kolesarski krog.

Zajaham kolo v Bistrici in krenem..super, noge spočite, cesta na začetku super, prometa ni. Na nadvozu preko AC proti Črešnjevcu me prehiti en model na Canyonu, pozdravima se, on počasi odbrzi naprej. Jaz se niti ne zasekiram zaradi njega, baza stari, baza je glavna. Ko po dveh kilometrih ravnine prikolesarim do ostrega desnega ovinka pri železniški postaji Sl. Bistrica, je on nekih 200-300 metrov naprej, že pri železniškem prehodu. Stari, si rečem, baza je važna, počasi, saj bo, samo baza je važna. Takole peljem za njim, prečkam železnico, on kasneje zavije proti Laporjam, verjetno gre na Hošnico ali pa proti Križnemu vrhu.

Boč

Jaz naravnost, kakor sem si to načrtoval preko BikeMap . Kočno pri Ložnici, že čutim malce bočnega vetra z desne, mah ni problema, teraj. Pripeljem dela ceste, kjer mi začne pihati veter v hrbet….jupii gas, kako to leti, malce vzpona 38 km/h, ha ha ha se mi smeji. Nato pa v Ložnici, tam kjer se cesta razcepi in gre levo proti Majšperku, desno proti Makolam, stena. Nasproti dva kolesarja tiščita po razpokanem asfaltu pozdravimo se, jaz pa grizem v veter. Jebemomast, veter buta v prsa, če bi se slinil, bi se mi na frisu vse posušilo. Pripeljem za vogal na majhni vzpetini grad Štatenberg. Ustavim se, seveda turist…hitro slikca, grad se kar blešči v soncu. Naprej, počasi brcam, okoli 23-25 km/h, veter pa me jebe zavira 100 na uro. Pomislim, počasi stari, baza je važna, čez nekaj časa se boš samo še smejal temu vetru v zobe.

Grad Štatenberg

Grem naprej. Makole, za katere so včasih govorili, zdaj pa ne vem več če to drži, da je pri njih osebna izkaznica pipec?!? Je pa bila zgodba, ki sem jo slišal še v OŠ, v kateri je pojasnjen izvor imena kraja. Ko so se gospoda enkrat peljali s kočijo proti Štatenbergu, so dohiteli pred seboj star voz. Kmet, ki ga je vodil, je zapeljal vstran, da bi opmogočil hitrejši kočiji nemoteno pot in ko je zapeljal na polje ob cesti, se je voz zaradi razmočenega terena pogreznil v blato do osi. Gospoda v kočiji so začudeno gledali: “Ja kakšen voz pa je to, kar brez koles, ni čudno, da ne gre nikamor!!??!”  Kmet jim je tedaj v narečju odgovoril: “O moj voz ma kole, ma kole!”, ker pa se je ta štorija zgodila tam na polju blizu današnih Makol, se kraj tako tudi imenuje.

Makole

To sem se spomnil kar tako, med vožnjo. Danes imajo tam tudi Forma Vivo..super. Jaz naprej, jebeni veter pa me sili nazaj. E, ne boš me ne, baza. Naslednji kraj: Studenice. V Studenicah stoji samostan, katerega pa si nisem ogledal. Jebeš takega turista, aja seveda, če pa sem na “treningu”.

Studenice

Po glavi mi brodi samo ena misel, “Je**ni veter! Kje so Poljčane, pa da se obrnem nazaj proti Sl. Bistrici. Evo, za nevem katerim ovinkom Sp. Poljčane. Kmalu pa Poljčane. Nekaj hiš mi je še poznanih iz preteklosti, saj moja mama prihaja iz tega kraja. eljem se skozi ta kraj, mimo dveh rumenih velikih hiš v središču mesta, v eni je bila nekoč pošta, v drugi trgovina, pa odzadaj pekarna. Še štorklje so imeli, vprašanje če so še vedno tam, na tistem dimniku. Nimam časa stari, hitim. Aha betonske opeke še vedno izdelujejo pri Šurbeku na levi strani, na desni, kjer je bila včasih trgovina je sedaj cvetličarna. Nato na levi LIP, vsaj tista dva črna dimnika še stojita, ne vem pa če sploh še kaj delajo, na desni hiša Medvedovih.

Poljčane

Naprej malce v klanec čez kucelj in nato spust proti železnici. Mater saj so vse pozidali v teh 15 letih, kar sem se nazadnje vozil tukaj. Še enkrat čez progo in  nato na začetku malce strmejši (cca. 100 metrov, nato “u izi”) klanček na Križni vrh. Na vrhu na levi hiša, kjer so nekoč živeli kar precej zarejeni ljudje, nato nekakšen muzej starih šivalnih strojev…padem mimo. Veter v hrbet gasa, mimo križišča za Laporje na desni, spust do proge. Na spustu opazim da nekdo gradi neko grdobijo od bajte, jebenti moderne bajte. Ovinek desno, nato levo čez progo in še samo 3 km do Sl. Bistrice. Veter v hrbet, smeji se mi.

Štorklja

V Cigonci opazim na enem od elektro-stebrov gnezdo štorkelj. Ena sedi in me gleda. Itak… turist slika. Potem gas naprej v SLB.

Fajn je bilo razen jebenega vetra od Štatenberga do Poljčan. Ampak baza je važna, to bodo noge pele ha ha ha si mislim.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Potepanja, Slovenija, miks, Šport