Arhiv za mesec Oktober 2021

Kdaj sem napisal zadnjo objavo…evo nova po N letih

Dodaj komentar 29.10.2021 Krajnc B.

Minil je en mesec, pa se mi zdi, kot da sem komaj par dni tukaj. Tole se res ni začelo, kot sem si zamislil. Že na letališču zjutraj je bilo vse skupaj narobe. Organizacija in informacije takšne, da te kap. Prekladanje opreme v hali na Brniku, da sem se  lahko sploh na letalo vkrcal, ker, jebi ga, ne poznamo sprememb glede prevoza z letali. Saj dejansko ne letimo vsak dan. Prepotil sem se že kar tako, še preden se je sploh začelo.

Frankfurt.

Letališče ogromno, folka nepregledna množica, opozorjen vnaprej, da bo kaos…sploh ne, našel vse skupaj takoj, še čakat sem moral na naslednji let, čeprav je bilo res malo časa med enim in drugim. Na koncu sem še jaz eni Ukrajinki kazal, kam naj gre za let v Kijev.

Kijev

Ogromno mesto, procedura na letališču hitro minila, oni potrebujejo od tebe samo kartico zdravstvenega zavarovanja in sploh ne preverijo od kod je. Seveda tudi PCT, pa test pa vse v tem času potrebno, ampak konec koncev tekoče. Mesto…zanimivo, vsepovsod na cesti gneča, stoječe kolone, policije nikjer.

Par dni v Kijevu minilo kot bi trenil z očesom. Check-in, papirologija, ne morejo zagotoviti testiranja za vožnjo službenega vozila, pravijo drugi, da to ni nič posebnega. Organizacija kaos.

Malo sprehoda po mestu, obisk zanimivosti, oranžna revolucija, tragedija II. sv. vojne – Babin jar, žalost. Turisti, gneča, navadi se na drugo valuto. Dnevi gruzijske kuhinje, poceni, dobro.

Lviv

Po šestih urah na vlaku iz Kijeva v Lviv imaš polhn kufer vsega, seveda poleg ostale prtljage cca.50 kg. Vsi v kupeju ti gredo na živce, razen prijaznega študenta, ki mi je pomagal vleči in nositi mojo večjo torbo. Ni mu jasno zakaj je tako težka….truplo mu rečem, prebledi. Prvih par dni stanujem v hotelu…na lastne stroške, ni poceni, preživim, kartica komaj.

Drugi dan v Lvivu si najdem stanovanje. Zame dovolj, drugi pravijo, da bi lahko vzel večje. Večje stanovanje, več čiščenja. Praksa. Pralni stror, likalnik, likalna miza, stojalo za perilo, hladilnik, štedilnik…to je to kar moški rabi. Aja pa WC in internet.

Delo….pojma nimam kaj naj delam. Vsi komplicirajo, šefica nalaga delo, na katerega se sploh ne spoznam. Kolega, ki dela z mano in je prišel 10 dni pred mano obupuje….hvala bogu ne bere mojih misli. Ponoči ne spim, razmišljam o svojih napakah v življenju…tale je ena od večjih pomislim ene tisočkrat+1 na dan.

Moj mentor v službi pravi nič takega, tukaj pol ljudi ne ve kaj počne, po treh mesecih se boš znašel, pove. Ja, itak. Šefici s kolegom pojasniva, kdo in kaj sva, čeljust ji pade do kolen. Ona je kriva!!!!! (tolažba) OK, ene 2 uri naju upošteva, nato vse po starem.

Par dni tavam, vse je novo, nova tehnologija, novi ljudje, naučil sem se njihova imena v cca. 30 minutah drugega dne, ful uspeh. Ena velika skupna pisarna, 10 ljudi. Vsi razmišljajo na glas. Moteče. Se boš navadil pravi sosed. Vsi nekaj tipkajo, vsi v pisarnah buljijo v monitorje, nekaj pišejo?!?

Sestanki. Trije na dan v povprečju. On-line. Sediš, buljiš v monitor, en v Kijevu nekaj naklada, vsi pametno kimamo. Včasih te kdo kaj vpraša, nekaj poveš, vsi kimajo. O.K. Nekaj čez celo pisarno šefica vpraša, vsi kimamo, ona srečna.

Mesec dni okoli, mentor pravi, ti si O.K. hitro si dojel, vsi vidijo, da obvladaš, še šefica te bo pustila na miru. Jaz njemu, ti greš domov čez dober mesec, boli tebe, mi ostajamo z njo.

Po enem mesecu spim….Hvala Mateja, da si mi nudila podporo, kot tistega septembra in oktobra 2008, ko si me nagnala do dohtarce, drugače si sedaj ne bi znal pomagati. Ješ tablete da zaspiš, ker te preganja vse skupaj, nato se začnejo stvari odvijati.

Vreme je tukaj OK, za sedaj. Na maršrutkah* je gneča, da te mine sploh pogledat, na tramvajih isto. Ceste večinoma tlakovane, skoz ropota, folk…hmmm folk bolj kot ne malce »rude«(grobi) bi rekli Angleži.

V trgovini imajo vse, pa nič ne najdeš. Vprašaš za cimet, zmanjkalo ti pove prodajalec, bo pogledal v skladišču, vrni se čez 5 minut. Čez 10 minut ne njega in ne cimeta, itak verjeno edini Slovenc v Lvivu ATM pa išče cimet. Boli nas.

Hočeš ribe? Kar hočeš: suhe, posušene, sladkovodne, morske, zmrznjene, lepe dišeče, smrdeče, povite, prerezane, pol supermarketa same ribe in pa …pivo. Tile tukaj so obsedeni s pivom. Vodka, tri vrste polic, iščeš cimet, ga ni.

Na ulicah imajo svoje pekarne večinoma Gruzijci, kot pri nas naši južni bratje. No saj so tudi Gruzijci njim južni. Bureka ni, so pa njihove dobrote.

V mestu iščem sledi za bivšimi prebivalci, 160.000 jih je bilo do 41′. Potem se je malce izgubila sled za njimi. Dve sem našel, samo sledi, drugače občutek, da gre pri domačinih, za bolj kot ne, nacionaliste. Oni kot da si malce lažejo glede onih prvih, da si olajšajo dušo glede krivde….

En mesec je mimo. Čao. Se pišemo.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks